1 Katero pravo se uporablja?
1.1. Katero pravo se uporablja za urejanje premoženja para? Kateri kriteriji/pravila se uporabljajo za določanje prava, ki se uporablja? Katere mednarodne konvencije je potrebno upoštevati za določene države?
Na Švedskem se dva pravna reda uporabljata za določanje relevantnega prava v zadevah skupnega premoženja zakoncev. Prvi pravni red predpisuje Uredba (1931:429), in sicer na osnovi pogodbe, sklenjene med Dansko, Finsko, Islandijo, Norveško in Švedsko, ki vsebuje določbe o mednarodnem zasebnem pravu glede zakonske zveze, posvojitve in skrbništva. Uredba je bila nazadnje spremenjena zaradi spremembe pogodbe leta 2006 in je v veljavi od 1.12.2008. Ta pravila se uporabijo v primeru, ko sta oba zakonca državljana države pogodbenice v trenutku sklenitve zakonske zveze in v eni izmed držav pogodbenic ustvarita svoje običajno bivališče. Zakonca morata tudi obdržati običajno bivališče in državljanstvo ene izmed držav pogodbenic (člen 2 a). V kolikor se zakonca ne dogovorita drugače se uporabi pravo države pogodbenice, v kateri po sklenitvi zakonske zveze zakonca ustvarita svoje običajno bivališče. V kolikor zakonca kasneje spremenita svoje običajno bivališče in ga ustvarita v drugi državi pogodbenici, se uporabi pravo nove države po preteku dveh let prebivanja v tej državi. Če sta oba zakonca povezana z novo državo običajnega bivališča preko državljanstva ali dejstva, da sta prej, med tekom svojega zakona, imela običajno bivališče v tej državi, se uporabi pravo nove države takoj po prenosu običajnega bivališča (člen 3 a). Drugo ureditev predpisuje Zakon (1990:272) o mednarodnih vidikih premoženja zakoncev in zunajzakonskih partnerjev.. V kolikor se zakonca ne dogovorita drugače se v skladu s členom 4 za zakonsko premoženje uporabi pravo države pogodbenice, v kateri po sklenitvi zakonske zveze zakonca ustvarita svoje običajno bivališče. V kolikor kasneje ustvarita običajno bivališče v drugi državi in tam živita vsaj dve leti, se uporabi pravo te države. Če pa zakonca ustvarita svoje običajno bivališče v državi, katere sta oba državljana ali v kateri sta prej, tekom zakonske zveze, že prebivala, se uporabi pravo te države takoj po tem, ko zakonca v njej ustvarita svoje običajno bivališče. V kolikor se ne šteje, da imata zakonca svoje običajno prebivališče v isti državi, se uporabi pravo države, ki je z zakoncema v najtesnejši zvezi. Ugotovitev, katero pravo je z zakoncema v najtesnejši zvezi, sloni na presoji okoliščin v vsakem konkretnem primeru. Določbe Zakona (1990:272) se uporabljajo za primere, ki jih pravna ureditev nordijske konvencije ne zajema. V skladu z obema ureditvama se lahko v določenem trenutku uporabi zgolj pravo ene države. Sprememba relevantnega prava torej učinkuje ex ante.
1.2. Ali imata zakonca možnost izbire prava, ki se uporablja? Če ga imata, s katerimi načeli se ta izbira ureja (npr. zakoni, ki bodo izbrani, formalne zahteve, retroaktivnost)?
Osnovno načelo nordijske pravne ureditve je delna svoboda strank. V skladu s členom 3 se lahko zakonca dogovorita za uporabo (a) prava države pogodbenice, kjer ima eden izmed zakoncev običajno prebivališče, ali katere državljan je zakonec v trenutku sklenitve zakonske zveze, ali (b) prava države pogodbenice, kjer sta imela zakonca zadnje skupno običajno bivališče med trajanjem zakonske zveze. Delna svoboda se praviloma nanaša tudi na splošna pravila Zakona (1990:272). Zakonca lahko kot relevantno pravo izbereta pravo države, v katerem je katerikoli zakonec imel običajno bivališče ali katere državljan je bil v času sklenitve zakonske zveze (člen 3). Odločitev zakoncev o relevantnem pravu je v skladu s švedskim pravom veljavna le, če je sklenjena v pisni obliki in podpisana s strani obeh zakoncev; ni treba, da je odločitev o izbiri prava vpisana v register, sestavljena v prisotnosti prič ali v kakšni posebni obliki. Z izbiro prava zakonca izbereta pravo, ki se uporabi za vse materialna vprašanja v zvezi s premoženjskimi razmerji v zvezi z zakonsko zvezo. Izbira relevantnega prava s strani zakoncev učinkuje ex ante.
